Moj lonček na pike
Našla sem lonček, svoj lonček na pike ...
Je čudežni? Tak, ki mi skuha vse, kar želim? Hmm, skuha že, vendar ni dovolj, da samo izrečem. Takšnega se sicer ne bi branila … nekoč v prihodnosti ;). Je treba kar stopit za šporget, si oblečt predpasnik in z nekaj volje in truda dnevno mešat po loncu. Za moj lonček skrbno izbiram sestavine, to so me naučila leta ” življenjske kuharije”. Kar ne diši po potrpežljivosti, miru in srčnosti, nič “okusnega” ne prinese. Sem sprejela tudi to, da kljub nežnemu in vztrajnemu mešanju, vseeno kaj prismodim. Za piko na i pa povem še tole … več kot je prismuknjenih in navihanih začimb, bolj si bomo oblizovali prste.
Pike, za piko na i ...
Le ščepec pik je potrebnih za piko na i. Pri meni obvezen dodatek skoraj povsod. Ne morem si pomagati, pike me raznežijo. A veste … tiste otroške ilustracije s pikastimi lončki … no to! Topim se ob njih.
Vse do pike je res ...
Prav ljube so mi pike na koncu stavka, tiste, ki zaključijo zapisane misli, zgodbe. Tu se ne držim pravila “le ščepec” … več pik je več sreče. Več zgodb je več potovanj. Tudi sama kaj zapišem in povem vam, vse do pike je res. V mojem rahlo prismuknjenem svetu čisto res.
V gozd grem, pa pika ...
Vsak dan. Gozd je moj dom, moj mir, moja terapija. Gozd je naša dnevna soba, telovadnica, čitalnica … na prostem. Tam so strupene mušnice, ni pa strupenih ljudi. Včasih štejem pike na njihovih klobukih … preštejem tudi svoje. V gozdu sem to, kar sem, z vsemi mojimi stotimi pikami. V “normalnosti” jih imam le za “ščepec” ;). Menim, da je to kar dobro.