Letos se mrazek kar dolgo zadržuje v naših koncih. Pomlad je v mrzlih jutrih še vedno zavita v puhovko in šal. Popoldan le počasi odvrže kakšen topel kos oblačila in se pusti pogreti toplejšim popoldanskim žarkom.
Pomlad … veselim se je vsako leto. Čas, ko se staro konča in ko se začne vse na novo. Dnevi se daljšajo, noči krajšajo, postaja vse topleje, okolica ozeleni. Cvetijo zvončki, trobentice, vijolice – znanilci pomladi, ki kažejo, da je zima v zadnjih izdihljajih.
V zadnjih izdihljajih pa je tudi moja zimska lenobnost in otožnost. Pomladni čas je zame tako zdravilen. Zimsko stišje zamenja pomladno žvrgolenje. Seveda brstim počasi. Občutim prav vse, kar pritiče ponovnemu prebujanju. Spomladanska utrujenost še kako napenja svoje mišice. Le naj jih …
In pomlad je treba praznovati. Dan, ko se ptički ženijo, je ravno pravšnji za sejanje veselja. Na predvečer godu sv. Gregorja vsako leto spustimo barčico, “luč vržemo v vodo”. Tako kot nekoč, ko so s tem obredom naznanili prihod dela leta, ko je sonce dovolj dolgo na obzorju, da rokodelcem ni bilo treba več delati ob luči, ob svetlobi, ki jo jo v temnem delu leta dajala le sveča, oljenka ali petrolejka.
Tesno smo povezani s svetlobo. Lahko nam razsvetljuje stanovanja, ulice, mesta … ko zasije v srcu, sveti najmočneje. Svetlobo je treba praznovati!
