Če bi imela repek kot Bibi, bi zasvedrala z njim od veselja. Po pošti je pripotovalo moje darilce, knjigica “Kako sta Bibi in Gusti ozmerjala čas”, in čas ne bi mogel biti bolj pravi. Čeravno se mi zdi, da le ta nikdar ne teče prav … enkrat prepočasi, še večkrat prehitro. Nad glavo pa preteče svarilo: “Ura zamujena, ne vrne se nobena.”
Bibi se je na začetku jeseni polotila delovna ihta. Skuhala bi največji lonec malinove marmelade, pograbila listje, pospravila zanemarjeno drvarnico in poiskala izgubljeni cekar. In če je imela včeraj ogromno časa, ki se je vlekel kot čigumi, jo danes čas preganja. Kako poznano, mar ne? Umetnost je porazdeliti si opravila, najti ravnotežje. Zabavali smo se ob branju knjigice.
Najbrž je pomagal tudi deževen dan, z Bibi in Gustijem nam je uspelo čas celo ustaviti. Sobotni zapik je prinesel nadvse sladek rezultat.
Kako se je začelo? V otroško sobo je skrivoma pripotoval listek z uganko. Vabil ju je na bralno-kuharsko dogodivščino. Ko sta uspešno rešila “lov na zaklad” – preko ugank nabrala vse potrebno za presenečenje, je bilo treba zaklad še skuhati.
Naslednji dan sta naša mala škorca vstala prva in pripravila zajtrk. Kako smo si oblizovali prste, Bibina malinova malmerada – naš zaklad, je zakon.
